Pred 10 dnevi sem svojo budilko nastavila na 5h zjutraj. Odlična ideja za vsakega, ki želi dnevu dodati ure. Danes je moja budilka zvonila šele ob 6h. Kje sem izgubila uro? Hm…

Prvi dan: 5.10 že brnim po kuhinji. Grejem vodo za čaj in odprem prenosnik. Odtihotapim se v kopalnico umit zobe in te zadeve. Po kratkem času slišim zvoke. Grrr… zbudila sem jo. Glasna postaja. Zbudila ga je. To skupaj traja nekaj sekund. Sistem se mi sesuje kot hišica iz kart. Vsem se nam dan začne prej.

Drugi dan: 5.05 lezem v kopalnico. Tokrat zapiram vrata za seboj. Uspeh. Lahko se uredim brez, da bi koga zbudila. Potem moram nazaj v spalnico po oblačila. Nekje med natikanjem druge nogavice se zbudi. Pred 6 zjutraj sva medve že pripravljene na nov dan. Spet nič časa zame.

Tretji dan: 5.20 sem že iz kopalnice. V plašču napadem računalnik. Stopim na nekaj plastičnega. Zaškripa. Ona me pokliče. Uf.

Končno je vikend. Malo več časa za vse.

Četrti dan: 6.40 grem v kopalnico. Seveda se zbudi in jutranji ritual se začne. Ta dan budilka ni zvonila. V nedeljo sem jo pozabila vključiti.

Peti do deveti dan: neuspeh.

Kratko: moj projekt zbujanja ob 5h zjutraj ni bil uspešen. Zakaj?

Težko je početi kaj produktivnega, če moraš biti neslišen. V stanovanju se sliši vsak premik. In zjutraj imamo vsi že rahel spanec. Če komu spanec skrajšaš je slabe volje. Jasno. In tudi vse kar mi je v tiste pol ure uspelo narediti bi sicer opravila v polovičnem času, če ne bi hodila po prstih in nežno polagala stvari na pult. Če ne živiš sam je potrebo več prostora za takšne podvige. Tudi od doma ne morem toliko prej. Ahhhh. Projekt opuščen. Budilke ni več.