Tudi vi zadnje čase poslušate o metanju hrane v smeti? Imate ob tem slabo vest? Jaz nimam slabe vesti. Pri nas hrana nima veze s smetmi. Embalaža seveda potuje v smeti. Se zgodi, da ne pojemo vsega. Normalno.

Če ostane več dni star kos kruha (približno vsake tri dni kupimo nekaj svežega) ga posušimo in odnesemo konjem, kokošim ali prašičem. In ti so navdušemi. Kadar ostane masten kos mesa (namenoma nisem uporabila besede -če-, ker res ne maram maščobe, mi je pa všeč njen okus; samo tista mehkoba in sluzavost, juk…zašla sem) ga bo dobil pes. Najsrečnejši pes. Ostalo pa ne ostane. Jogutre jemo tudi po priporočenem roku, če niso naslejeni. So pa stvari za katere močno dvomim, da postanejo neužitne z dnem označenem na embalaži. Recimo testenine. EDINA stvar, ki smo jo res zavrgli je bila vrečka žele bombonov, ki jim je rok potekel lanskega marca. Pred kratkim sem obupala nad tem, da jih bo kdo pojedel in jih zavrgla. To je pa tudi vse. Kar je skuhanega se shrani v hladilnik in poje kasneje ali da v zmrzovalnik in smo v nekem momentu presrečni, da ni potrebno kuhati. VEČERJA (ZAJTRK) IZ OSTANKOV Ravno danes, sem se “znebila” skute, polovice kisle smetane (naj bi jih porabili do 7.11.2014) in nekaj testenin, Kuhane testenine sem zložila v modele za mafine, jih obložila z zmesjo skute, smetane, jajc, limone in cimeta, pokrila s testeninami, premazala z rumenjakom in mlekom ter 30 minut pekla na 200 stopinjah. Nasitno. Brez sladkorja, a vseeno med sladico in prilogo. Mini me je bila navdušena. In nekaj je ostalo še za zajtrk…