Na banki. Takrat, ko ima najman časa. In si želim samo malo menjave valute. Takrat čakam. Pred menoj je moški, zaposlena za stekleno pregrado umirjeno prepisuje. In še čakam. V sosednji vrsti se zamenja že šest (6) strank. Od tega sta dve prijazni upokojenki s 1001 zahtevo. Besno tapkam po mobilniku. Končno zaposlenno vprašam, če naj grem v sosednjo vrsto. Ležerno mi pove, da ima ona še kar nekaj dela. AAAAAAAAAAA!

Res ni mogla že na začetku preusmerit moje malenkosti do sodelavke? Vsaj zamajati z glavo. Zavzdihniti. Nekaj, karkoli. Šla bi. Itak mi je šla na živce njena prosojno čiškasta majčka, ker sem stara in se mi to ne zdi primerna garderoba za njeno delovno mesto. Pošteno, v danem trenutku me je vse na njej motilo.

Sem menjala vrsto. Samo kun se zmanjka in popizdim. Po pol ure korakam iz poslovalnice Banke Celje. Hrvaška mora res čim prej začeti z evri ali pa ne grem več dol. Na banko pa tudi ne grem več jaz, pa če me bo še tako lepo gledal.