Žalost on mačkasi

Top 5

Wed, 29 Apr 2009 23:38:41 +0200

ta teden so samo trije delovni dnevi…bajno :)
- prvomajski prazniki so dober izgovor za prvi obisk morja (no, moj je bil že konec februarja na vročih plažah Floride - še bolj bajno)
- končno so trgovinske police polne različnega sadja, edini izgovor za ne-nakup so še cene :P
- najlepši občutek na svetu - vse ostale besede bi bile tu odveč
- ta je pa popolnoma oseben: ker imam sedaj veliko (med malimi) novo igračo (avto), ki mi žal že dela sive lase :(

Kdaj bo konec zime?!

Thu, 12 Feb 2009 19:52:23 +0100

Ja, vem. Še ves marec je pred nami. Tokrat ni bistvo v mojem pogrešanju poletja. Bolj me skrbi za živalce. Izjema so neprijetni zbadajoči žužki (za te bi zimo še podaljšala). Nazaj k bistvu. Po sprehodu se vrneš v toplo stanovanje. Si pripraviš kosilo (ja, neredno se prehranjujem; pustimo) in v miru (torej pred TV) poješ. Se pretegneš. Spustiš roleto in se odpraviš pomivat posodo (ča si sam jo pač moraš). Odhajaš iz dnevne in imaš občutek, da se roleta še vedno spušča. Seveda, staro stanovanje: “Ja, a spet bo nekaj crknlo?!” nejevolno greš nazaj do okna. Pa še kar škripa. Tečno. Odložiš posodo in se z mračnim pogledom lotiš pregleda. In najdeš nekaj presenetljivega! Nekaj za kar res ne želiš, da “crkne”. Videla sem kao premika krempje. Nisem mogla odpreti okna. Pa tudi živalco bi zgrabila panika in bi se zaletavala v luč in stene stanovanja. Mogla sem počakat, da se je vsaj malo umirila. Potem sem zelooo previdno dvigala roleto (vam je lahko jasno, kako počasi je bilo, če sem lahko vmes slikala). Živalica pa je topo gledala predse. Saj nisem vedela, če jo bo roleta zdrobila ali ne. Ampak varianta, da umre od strahu ali se izstrada mi je bila še manj všeč. In tako sem dolge minute počasi vlekla vrvico. Ptiči imajo lahke votle kosti in napačen stisk bi bil usoden. Pot na prostost je bila že skoraj odprta, ko je sinica začela energično migati. Kako neprijeten zvok. Mogla sem počakati, da se umiri, saj nisem bila prepričana, da bo lahko takoj vzletela. In končno je bila odrešena na okenski polički. V nekaj trenutkih je odletela na bližnje drevo. Uf! Tale je imela srečo! Upam, da bo kmalu konec zime in se bodo živali lahko skrivale v manj nevarnih okoljih! Čeprav vrabci, ki prebivajo v CityCentru so verjetno zadovoljni :D

Comments

Spela — 2009-02-12 20:26:40

Ujej, boščika! No, samo, da je bilo vse ok. Jaz vedno našo Taisho preganjam, ko ”ždi” pod dreveson in vsa penasta čaka, kdaj bo katera izmed ptičk naredila napako.

detelj — 2009-02-12 23:55:23

To bi se lahko reklo kakšno smolo, “ups” srečo je imela sinička:)

The M. — 2009-02-13 20:37:46

Mislim, da je ne bo več sem. Sem pa preverila zjutraj - ni je bilo pod oknom. :)

Slaba tolažba z dobrimi nameni

Sun, 14 Dec 2008 23:02:42 +0100

Zazvoni telefon. Na drugi strani je moja ljubših prijateljic, ki govori tako, da jo komaj razumem. Lovim fragmente besed in si sestavljam zgodbo. Po telefonu je nikakor ne morem pomiriti zato jo obiščem. Vso pot razmišljam kako naj jo potolažim. Skočim v bližnjo trgovino po nekaj dobrega, sladkega in nekaj pregrešno dragega. Skušam ostati mirna in zbrana. Če še sama zapadem v paniko ne bom prav nič koristna. Na hitro jo pokličem in vprašam, če še kaj potrebuje. Ne. Hitim. Prispem, jo za milisekundo razvedrim s prinešenim in nato se vsuje. Poslušam in mirim situacijo. Nikakor ji ne dajem lažnih upanj in se močno trudim, da ne solim pameti 8razen, če me prosi za nasvet). Počasi obnovim njeno pripoved in po delih sestavljava zgodbo. Še vedno je rezultat enak. Žal. Čajček, postelja in čas celijo rane. Jutri jo bom ponovno obiskala in peljala na sprehod, šoping, kosilo, sladico, … nekaj, da jo malce razvedri ali vsaj zaposli. Vem, da ne morem rešiti njene težave lahko pa sem ob njej in verjamem vanjo. Upam, da jo s svojo tolažbo ne zredim ;)

Comments

The M. — 2008-12-16 22:05:55

@Eva… Ups…pa saj sem ti poleti poslala mail..Nisem? Se posipam s pepelom :)

irena — 2008-12-16 10:14:48

me lahko povežeš z Evo in upam, da ti je jasno, da sva v sorodu. komentar na post: zato pa obstajajo prijatelji in prijateljstva.

Eva — 2008-12-15 08:13:27

Naaajs, jst takle slučajno najdem tvoj blog. Ka pa nisi že prej javla tvojga naslova???

Slaba izbira trenutka

Tue, 11 Nov 2008 19:44:02 +0100

Na svojo srečo imam le malo vesti. Ja, veliko je tiste privzgojene, a po pravici: ne grize me rdeča živalica celo noč, če naredim kakšno neumnost, niti če jo naredim komu drugemu. Taka je igra, pač jo dobro igram. Načeloma.

Ta neumna živalica se pri meni zbudi ob reeees nepravih situacijah. Ko bi potrebovala mir pred njo. In takrat začne rasti in rasti, da sem že tako slabe volje, da raje neham razmišljat o čemer koli! In čakam kdaj ji bo zmanjkalo hrane. In ker je moja živalica je po moje požrešna. Ne čakam dolgo. Ponikne.

Stvar se zaplete, ko tisto kar v meni vzbudi slabo vest nekomu drugemu pomeni veselje, srečo, zadovoljstvo. Potem sem v dilemi: naj redim svojo grizočo živalico do epskih razsežnosti in osrečim drugo osebo ali naj naredim enako kot sicer. Pa sem sebična in uničim grizočo živalico. Ne maram teh situacij. A sem ponovno v njej. In sedaj iščem ležerno brezvestno sivo živalico, da bi premagala rdečo. Brezupno. Ni je. Ker je nikoli nisem potrebovala. Torej jo moram ustvariti…in to hitro, ker rdeča smo raste in ima že šest nog!

P.S.: Ima kdo ležerno brezvestno sivo živalico na zalogi? Če je druge barve in z enakimi funkcijami jo tudi vzamem ;)

NESBIČEN DAR

Sat, 25 Oct 2008 08:28:59 +0200

Včeraj sem ponovno razmišljala o tem. Imam hobi. Rada presenečam ljudi, ki jih imam rada z drobnimi ali manj drobnimi pozornostmi. Včasih z razlogom, včasih pa kar tako…na popolnoma navaden dan. In vsi so veseli. No, vsi smo veseli. Pri določenih situacijah je pač tako, da je kakšno stvar potrebno kupiti dvojno. Torej, ko prijateljica kupi tipu bon za razvajanje v welnessu za dve osebi je seveda primerno, da vzame njo. Popolnoma normalno. No, nekaj podobnega sem naredila tudi sama in bila deležna zbadljivke: »No, da vidim kaj si si spet kupla! Hehehe…«

In potem mi to ni dalo miru. Če odštejem kanček užaljenosti, ker če bi kupovala zase bi raje tisto noro torbico v ….ne bom delala reklame… sem se resno zamislila. Ja. Drži. Ko sem kupovala…je pol darila zame! Neee..zase pa že ne bi tako zapravljala…vendar posredno sem. In zdaj se mi zdi bedarija.

Po drugi strani pa se mi zdi, da nesebičnih dobrih dejannj pravzaprav ni. Tudi, če popolnem tujcu podariš par kovancev, sendvič,nekaj… se ob tem dobro počtiš. Aha, naredila sem dobro delo, bravo jaz. Pa smo spet tam.

Torej sem sedaj sprejela dve stvari: darila za dve osebi bom podarjala raje drugim (pol si pa same računajte koga boste kam peljale) in da je vseeno fino kdaj komu s pozornostjo pričarat nasmeh na obraz.

Zdaj grem pa ven…nekomu polepšat dan in se bolje počutit ;)

Comments

Dayana — 2008-10-25 12:27:52

Ne, ne, ne…. ;) To moraš drugače vzet… Ko narediš dobro delo, čustveno “nahraniš” in razveseliš dva človeka: tistega, ki si mu dobro delo naredila in pa SEBE!!!, kar je prav!(kdo bo pa za tvojo dušo skrbel, če ne sam?!?!) Tako sta srečna in zadovoljna dva in ne samo eden! :)