Ljudje on mačkasi

Nehvaležnost povprečnega....

Wed, 12 Dec 2012 17:23:17 +0100

Ljudje me vedno znova presenetijo. Praviloma na negativen način. Pravilneje bi bilo reči, da me ljudje vedno znova šokirajo. Ne ciljam na nobeno posebno skupino. Zagotovo je le, da so to ljudje od katerih bi več pričakovala.

Ena najtežjih stvari na svetu jim je reči prosim, hvala in oprosti. Verjetno sem nerazumljiva za večino, vseeno pa uporabljam nič kaj dvoumne geste, ko mi kdo ugodi ali naredim napako (pod pogojem, da se je zavem ali sem opozorjena nanjo). Bom kratka: če vam nekdo nekaj podari…recite HVALA. Kadar si nekdo naredi dodatno pot, da bi uredil nekaj namesto vas…recite HVALA. Vsakič, ko vam nekdo izpolni željo, vam pomaga…naredi karkoli kar ni njegova absolutna dolžnost (pa tudi, če je) bo zagotovo rad slišal “čarobno besedo”.

Naslednja faza je, da bi bili dejansko hvaležni za uslugo, darilo, priložnost. Jaz sem že hvaležna trgovki, ki pozno zvečer ni tečna, ko vleče preko skenerja moj neumni nabor izdelkov (nikoli niso zgolj najnujnejše stvari). Čeprav sem tudi sama skurjena ostanem prijazna, saj verjamem, da bi tudi ona bila raje nekje drugje. In to hvaležnost danes pogrešam pri ljudeh. Kot bi razsajali brezbrižnost in samoumevnost. Celo med prijatelji in znanci. Ali pa: predvsem med prijatelji in znanci!

Kar nekaj ljudi sem iz “predalčka” prijatelj prenesla na “kupček” nehvaležni oportunist. Pot nazaj je zelo dolga, če slučajno obstaja. Sem človek, ki obožuje razveseljevati druge, jim podarjati pozornosti in skrbeti za njihovo dobro voljo. Pač vse kar ni moja naloga, a vem, da nekoga veseli. Ničesar drugega ne pričakujem nazaj kot iskren hvala - kratko in jasno. In tega prevečkrat ni bilo…

Ok, humanitarnih organizaciji je več kot dovolj in verjamem, da so njihovi prejemniki hvaležni za pomoč. Moram verjeti. Nad ostalimi sem že obupala.

Comments

Sergio — 2012-12-15 16:45:25

prosim..

Sergio — 2012-12-15 16:45:49

no.hvala :)

The M. — 2012-12-17 09:02:06

:)

Filmsko varanje

Mon, 09 Jan 2012 22:36:36 +0100

Bi vas vprašala, če ste že varali….pa je to pri nas tako sporno vprašanje, da bi bili odgovori večinoma zlagani ;) V resnici me niti ne zanima. Kakor vam paše!

Sama nimam nagona za skoke čez plot in zato so mi izredno smešni filmi in nanizanke, ki to prikazujejo. Ne sam akt, ampak dejanje po njem. Tisti trenutek, ko je prevarant zasačen. Vedno so slike! Normalno. Vsa zapeljevanja, slačenja in seks se dogajajo zvečer, ob odgrnjeni zavesi in pod lučmi. Ja, da imajo še vsaj sosedje kaj od tega…ali kako že. Torej, je varanje na nek način javno in je le vprašanje časa kdaj bo prevarani izvedel. Popolna bedarija!

Ne vem, no. Pri nas zvečer ugasnemo luči že, če se gleda televizijo! Plise je spuščen in zavesa zagrnjena, če grem na eliptik. In kadar hodim izpod tuša okrog ima naravna svetloba (ali tema) popolno prepoved vstopa. Zato res ne razumem od kod filmarjem ideja, da bi ljudje seksali ob odprtem oknu in pred lučjo. Poleg tega še z nekom prepovedanim! Ajoj! Ko tako pomislim je pa že lažje gledati gromozanske eksplozije iz 45 literskih taknov avtomobilov in poslušati cviljenje gum na gozdnih cesta. Kot sanje. Vse je mogoče ;)

Izlet na Key West

Mon, 11 Apr 2011 10:38:07 +0200

Drugi obisk Key Westa v zivljenju. A ne upam trditi, da zadnji. Saj je to res prisrcen otocek. Tokraratnji obisk je trajal le nekaj ur, a vseeno nas je razveselil s kar nekaj vtisi. Najpomembnejsi je zagotovo soncni zahod (tiste slike bodo drugje) in sama pot preko vseh otokov do zadnjega. Tudi raznolikost ljudi nas je nasmejala. Limonina pita je bila pokoncana! Mmmmm….