Misel on mačkasi

Mesto ali vas?

Fri, 12 Aug 2011 21:48:18 +0200

Kaj je pa vam bolj všeč? Moram vprašati drugače. Kje je vam bolj všeč?

Mesto ima veliko prednosti kot so bližina pomembnih objektov, obilo dogajanja, možnost anonimnosti. Na vasi pa je mir, zvok ptic, dovolj prostora, boljši zrak.

Med sprehodom po mestu srečuješ mrke obraze neznancev. Če greš skozi vas te nasmejani sosedi pozdravljajo in upajo, da jih boš vsaj za sekundo zmotil pri delu. Ste že poskusili ustaviti kolega sredi Ljubljane, ki je bil na poti v trgovino po razdelilec? Kaj pa teto, ki ravno kosi travnik za živino? Kdo je postal za dalj časa? Samo vprašam :)

Jaz sem tista “meščanka, ki bezlja po bagatelnih opravkih”. Vem, da divjam skozi življenje. Počnem preveč stvari sočasno. A drugače več ne znam. Toliko imam dela, da ne vidim mrkih obrazov drugih ljudi. Ampak meni je všeč anonimnost. Pa sem v otroštvu odraščala na vasi…na hribu! :P

Nekako mi je lažje v mestu. Ker sem glasna in nepokorna. In mi je večinoma vseeno kaj si o meni mislijo ljudje, ki mi ne pomenijo nič. Pač tako je.

Zdelo se mi je, da je mesto primernejše zame, ker bi se lahko skrila. Pa ni tako. Prvič zato, ker nisem tip človeka, ki bi se skrival. Drugič, ker je Slovenija premajhna za “anonimnost” (sploh, če pišeš javni dnevnik). In v mestu…v mestu se širijo govorice z enako hitrostjo kot na vasi.

Torej je v resnici vprašanje samo to… gledati mrke neznance ali nasmejane vaščane?! Če je to sploh vprašanje.

Vedno je nekaj!

Wed, 04 Aug 2010 21:14:56 +0200

Zadnje čase ugotavljam, da ima vsakdo nek resen problem. Nekaj nam vedno še manjka. Na nekem področju “ne štima”. Ali te muči zdravje, finance, ljubezen ali pa družina. Nikoli ni vse prav. Sprašujem se zakaj pa ne najdem pravega odgovora. Skušam razumet, da moramo trpet, da smo lahko srečni. Ampak ni lahko biti srečen, če vedno zaradi nečesa trpiš! Seveda ne moreš imeti vsega, a kako se naučiti ne pričakovati vsega?! HB imamo razvite obrambne mehanizme, da znamo odklopiti in pozabiti na težave in lastne zahteve. Vsaj za nekaj časa. . .

Mimo pokopalisca

Tue, 20 Jul 2010 07:05:08 +0200

Peljala sem se mimo pokopalisca. In se zamislila koliko casa ze koga tam obiskujem. Zdela se je cela vecnost, a ko sem bolje pomislila je bilo le leto, dve, tri od kar jih ni. Tako hitro pozabimo??? Seveda smo minljivi. Nas spomin tudi ni najboljsi na svetu. A vseeno. Vse gre tako hitro mimo. In ogromna kolicina od vsega so le neumnosti! Prav zaradi neumnosti pozabljamo tisto kar je pomembno? In zakaj tako hitro pozabimo ljudi, ki so umrli? Izjeme so samo svetovno znane osebnosti. Da, zapomnimo si imena “zvezd” redko kdo pa ve ime in priimek svoje prababice ali pa njene mame. Brskate po spominu in ne najdete predalcka? Nic hudega! Le zamislite se - nekoc boste ta pra-stars prav vi! ;)