Prehlad in moški

Sun, 19 Aug 2012 05:57:11 +0200

Moški so vsemogočni. Najmočnejši. Nepremagljivi. So pač vse, če se le ne prehladijo. Prehlad ohromi še največjega barbara. Ko njihova temperatura naraste na 37,2 se moramo ženske že resno ukvarjati z njihovem stanjem. Lahko, da jih bomo izgubile za vedno ;) Oni jamrajo in me kuhamo, strežemo, nosimo, urejamo, …skratka, skrbimo za bolnega otroka. In ta tečni otrok se nam kdaj nasmeje ali pohvali čaj kar je prav posebna nagrada. Prehlad mine. Stanje se normalizira. Za kak dan ali dva. Potem me začne nekaj praskati v grlu. Nepomembno. Delam, športam, ignoriram. Naslednji večer sem utrujena. Glas se mi krha. Ovijem se, da mi bo toplo. Seveda ponoči ne spim kaj dosti. Zjutraj pa mi je vroče, boli me grlo in trebuh. Tuš, čaj, tableta in delat!? Resno razmišljam kako bi se moskega prepričalo v enako (ali vsaj podobno) skrb za prehlajeno žensko. Resno. Se pa zdi, da smo ženske že v začetku to zaje*%￦§. NE ZNAMO LENARIT. In če ne znaš lenarit se težko pustiš streči. To, da boste pa ve ležale in dajale navodila kaj vse je treba postoriti po hiši pa kar odsanjajte. Nima veze s prehladom. Lahko počaka ;) No, tisti res “učeni” moški vedo, manj ko ima ženska dela (po hiši), več bo imela časa za njih… V resnici je vse logično.

Dogodivščine iz preteklosti

Sun, 22 Nov 2009 22:38:29 +0100

Vse jih imamo. Tudi oni jih imajo. Vprašanje je le kdo jih izda več ;) O čem govorim? O vseh tistih zabavnih zgodbicah s katerimi smo do solza nasmejale najboljše prijateljice. O osvajalskih spodrsljajih. Tistem čudnem tipu iz lokala. Kako se je oni po nesreči zaklenil ven, ker je med odhajanjem govoril z nami po telefonu. Ali kako sta se spoznala - ko je prisegla, da res ni njen tip moškega. O tem, da mu je izgubila psa. Da tistih bolj “sočnih” dogodivščin ne omenjam. Seveda jih imamo vsi. Vsi tako ali drugače preživimo “študentska leta” (tudi tisti, ki sploh ne redo študirat). ;D

In potem se umirimo. Najdemo partnerja. Smo srečne. Vsaj večino časa :P Ženske pač stalno želimo kaj spremeniti. No, to lahko napišem lepše….tako bolj za moško publiko: “Ženske smo nagnjene k popolnosti in iz vsakega moškega želimo narediti vladarja sveta.” (O nesporazumin in prepirih zaradi različnih pogledov na našo “pomoč” zdaj ne bom pisala). Kje sem že ostala??? Aha! Imamo moškega in smo srečne.

Sprehajamo se po Mariboru (ali kateri kraj vam že pač pade na pamet) in se spomnimo na eno zelo smešno dogodivščino. Pri sebi se malo zahihitamo. Ampak (očitno) toliko na glas, da nas tudi partner sliši in zasliši čemu tak skrivnosten nasmešek. Moja reakcija vam je itak že jasna, toliko me že poznate. V pol smehu povem zgodbo kako me je oni osvajal in po nesreči pahnil z meter visoke ograje, da sem kraljevsko telebnila na hrbet. Jasno, da nisem imela tam kaj iskati, ampak včasih me zagrabi počet neumnosti. Zgodilo se mi ni nič. In ko sem zagledala nad sabo prestrašen obraz (takšen kot bi bila merva ali bi me pol manjkalo) me je zvilo od smeha. In to je eden tistih neumestnih trenutkov, ki se jih spomniš. So ti večno smešni. Težava pa nastane, če so smešni samo tebi :P In te po končani anekdoti partner samo nemo gleda. Huh. Neprijetno.

Saj bi vas vprašala koliko in kaj poveste ve. Pa mi je že v naprej jasno, da na to objavo ne bo komentarjev ;) Tudi moj “dogodek” je izmišljen. Me pa vseeno zanima koliko upate zaupati….jaz nikoli ne vem kje je zdrava meja in včasih povem preveč. Pa saj to se pričakuje od ljudi, ki javno pišejo svoj dnevnik mar ne?!? :P

Nesporazum on mačkasi

Prehlad in moški

Dogodivščine iz preteklosti