Psi on mačkasi

Rotvajlerja na dvorišču

Mon, 07 Mar 2011 23:17:19 +0100

Rada imam pse. In kljub vsem zgodbam, filmom, govoricam in proti-propagandi so mi izredno všeč rotvajlerji. Ne vem zakaj. Morda, ker delujejo mogočni. Ali pa ker imajo zamišljen pogled. Ker so zadržani do tujcev? No, verjetno takšnega psa ne bom nikoli imela. Enostavno potrebuje preveč časa IN prostora. Bom imela pa naslednjih nekaj dni možnost opazovat lepotca. Parček.

P.s.: samička nima prirezanega repa.

P.s.2: sploh nista renčala ali lajala name :D

Na lepše!

Sun, 27 Feb 2011 22:02:24 +0100

_Dog for Jesus(Where dogs go when they die) I wish someone had given Jesus a dog. As loyal and loving as mine. To sleep by His manger and gaze in His eyes And adore Him for being divine. As our Lord grew to manhood His faithful dog, Would have followed Him all through the day. While He preached to the crowds and made the sick well And knelt in the garden to pray. It is sad to remember that Christ went away. To face death alone and apart. With no tender dog following close behind, To comfort its Master’s Heart. And when Jesus rose on that Easter morn, How happy He would have been, As His dog kissed His hand and barked it’s delight, For The One who died for all men. Well, the Lord has a dog now, I just sent Him mine, The old pal so dear to me. And I smile through my tears on this first day alone, Knowing they’re in eternity. Day after day, the whole day through, Wherever my road inclined, Four feet said, “Wait, I’m coming with you!” And trotted along behind. Rudyard Kipling _

Jaz boginja!

Fri, 25 Feb 2011 12:51:18 +0100

Ne, ne. Nič samohvale. Čeprav bi našla kaj za pohvalit ;) A tokrat me muči odločitev. Praviloma se odločam preudarno in hitro. Ob dobrih argumentih sem sposobna tudi pretehtati svojo odločitev. Če me ne mučijo čustva! In tokrat me je doletela odločitev, kjer so čustva želela nemogoče, razum pa je hotel logično rešitev. Vseh.

Nikoli mi ne bo popolnoma jasno zakaj me vsi bližnji smatrajo za odgovorno in razsodno. Ne razumite me napak - zelo rada imam, da je po moje (kot vsaka ženska). So pa odločitve, ki bi jih z veseljem prepustila komu drugemu. Nekaj se je odločiti kakšne barve in razporeditve bo kuhinja. Ali pa kam na dopust. Še raje se odločam kje se bo jedlo. Včasih kaj zgrešim, a popravim naslednjič. ;) In tako mi ostane status “wannabe sveznalice” ;)

Odločitve imam rada. Za spremembe pa potrebujem malo več časa - sploh, če mi niso ravno najbolj všeč. Nikakor pa se ne maram igrati “boga” ali karkoli že odloča o obstoju. Pa sem boginja. In sem sprejela obupno nalogo odločati o življenju. Ok. Odločati moram o klavrnem ŽIVOTARJENJU in koncem. Sama zase vem kaj bi izbrala. Ne morem pa vedeti kaj je pravilno za nekoga drugega. Kje je tista točka, ko veš, da je mučenja dovolj? Kje je meja, ko ne ostane nič boljšega od smrti? In zakaj imam tokrat jaz pravico postaviti mejo in se odločiti za smrt?! Ker sem lastnik. Sovražim ta izraz. Lastnik. Ni grozno, da si ljudje lastimo živali s katerimi sobivamo? Že tako sem glavni krivec za njene napake in frustracije, ker sem bila zelo zahtevna alfa samica ;) V divjini bi jo pustila nekje za seboj, ko ne bi več sledila… z mislijo, da gre nekam na lepše…globoko v gozd. V civilizaciji pa…bom čakala ob mizi. Konec. Njen. :( Najhujša (a od nekdaj pričakovana) plat tega, da sem (bila) boginja!

Comments

Eva — 2011-02-26 21:24:07

Vse jasn :(

Eva — 2011-02-25 20:02:26

WTF? Nč jasn? ! Ka je?!?! Vse ok?

Primerna pasma za vsakega

Sat, 02 Oct 2010 21:25:11 +0200

Obljubim, da je tole zadnja cuckasta objava. Vsaj za nekaj časa. Sem mnenja naj si vsak izbere pasjega družabnika glede na svoj karakter, prostor, čas in seveda potrebe. In ker ne želim ponovno “bit najbolj pametna na vasi” sem si sposodila knjigo. O psih, volkovih in vzgoji sem prebrala že nekaj knjig. Ta zdaj je na videz zabavne narave.

Upam, da mi ne zmanjka ljubezni do psov do zaključka branja. Sicer pa to zimo tako ne bom imela “časa” za psa. Čez leto..dve…tri…ali pa nikoli več. Ah, ja.

Bo pa notranji, kratkodlak pes. ;D

Nekaj nasvetov še za vas: http://hubpages.com/hub/Best-Dog-Breeds-for-Apartments

Evropska razstava psov 2010

Sat, 02 Oct 2010 11:00:42 +0200

Moja prva (in zelo verjetno zadnja) pasja razstava. Pri takšnih reklamah sem že sanja tistih “skoraj 200 Cane corso. In včeraj se je končno našel čas za obisk razstave. Prihod je bil obetaven - okoliš je imel vonj pa 16.000 psih, bilo je potrebno čakati na nakup karte, varnostniki so bili zagrizeno resni in strogi ;)

In potem drugi vtis. Po nekaj metrih sem še samo gledala pod noge za dreki (ne, ni bilo drekcev - dreki so bili), izbljuvki in lužami. Na srečo sem imela zelo poceni čevlje, ki bi jih lahko tudi vrgla v koš - PREDENJ bi sedla v avto. Svinjarijo še vzamem v zakup.

Tretji vtis - razstave NI. Psi so v (pre)majhnih kletkah. Pokriti. Le redki lajajo. Ali pa so na visokih podstavkih, zadrgnjeni pod vratom - da dajejo najbolj vzvišen vtis. Lastniki jih češejo, fenirajo, podvezujejo ali pa jih imajo v košari pokrite z odejami - v temi. Redki se s psi prosto sprehajajo okrog. Zato sem videla enega, črnega, “močnega” samca Cane corso.

Če je to tipična pasja razstava mi zelo ni všeč! Predstavljala sem si kaj bolj predstavitvenega tudi za obiskovalce. Iluzorno sem pričakovala, da bom lahko rekla par besed s kakšnim od lastnikov psov; da bom dobila kak nasvet; da bo obisk koristen. Imela sem idejo, da bom VIDELA vse pse.

V resnici pa je to šov lastnikov. Nič kaj drugačen od ostalih lepotnih tekmovanj. Največ različnih psov je bilo mogoče videti le v razstavni dvorani, kjer so jih lastniki vodli pred sodnike. Ostale dvorane so: promociska, prodajna, česalna (iuuu), proge za trening hoje in kup bivakov. To je to. Z visoke tribune lahko ogledujete kako lepi ljudje pod žarometi vodijo lepe pse. Če je podobnost med lastniki in psi predpisana pa ne vem ;)

S fotkanjem se tokrat nisem kaj posebej trudila, ker je bil poleg fotografski maratonec s konkretno opremo in objektivi ;) Če vas zanima več pasjih foto-trenutkov pojdite na Had-ov blog ali kliknite SEM. :D

Comments

Mum — 2010-10-04 07:46:34

Nisem bila tam, ampak kar nekaj časa se ne bom vozila s taksiji. Baje, da so se vsi prevažali z njimi. Lastniki, psi, nekaterim je bilo slabo… Sploh pa se mi zdi to mučenje – za Društvo zaščite živali!

Spela — 2010-10-03 18:33:01

Podobne izkušnje imam z mačjo razstavo. Mačke komajda vidiš…so itak v kletkah in pokrite…

The M. — 2010-10-02 20:25:06

Ja, večina psov tu se ti res smili…zabavat se znajo le kakšni reševalni psi ;)

Eva — 2010-10-02 18:17:47

No, po branju Had-a in tebe definitivno tokrat NE grem tja. Sem že bila na kakih manjših pa mi je bilo hudo gledat vse skupi… tale največja razstava- pa ne hvala. Bogi pesi :(

Imeti pasjega zaveznika

Thu, 30 Sep 2010 09:16:56 +0200

Celje že diha pasji utrip. Pričela se je Evropska razstava psov. Zavidljivi naslov za majhno Celje ;) In ob tem sem se spomnila na zgodbo, ki sem jo pred kratkim brala v enem od kratkočasnikov. City Magazin.

Odgovorna urednica, Nina Tanhofer je opisala svojo izkušnjo s psičko. Posovjenko iz zavetišča. Zgodbica me je res ganila, ker sem se precej naša v njej. Ne, ker bi sama posvojila psa. Zato, ker vem kako je živeti s psom in še bolj dobro vem kako je živeti brez njega. Žal.

" …v meni pa se je ob klikanju na fotografije kosmatincev zbujala želja po smrčku. Ko sem partnerja hotela prepričati, da bi imela psa, sem se morala precej namučiti - imel je veliko razlogov, zakaj psa ne moreva imeti, predvsem zato, ker veliko potujeva in naju veliko časa ni doma…"

“Z njo (kokeršpanjelko) sva doživela marsikaj - ker je bila zapuščena in se je bala, da jo bomo tudi mi zavrgli, ni želela biti sama v stanovanju. Spraskala je vrata, se polulala na tla, na kavč, na posteljo (večkrat), se pokakala na kavč, na posteljo, lajala do onemoglosti (non stop)…”

“Lani je dobila raka na seskih in so jo morali operirati, morala sva jo negovati. Veliko potujeva in je jemljeva s seboj na letalo, zato redno iščeva varstvo, kar je včasih lahko težava. A NIKOLI, NIKOLI, NIKOLI nisva pomislila, da bi jo odpeljala nazaj. V zavetiščih po Sloveniji poznajo veliko drugačnih zgodb. Pasjih in mačjih daril, ki se jih ljudje naveličajo ali so jim v napoto, ko je treba na dopust, ko družina pričakuje novega člana… Sena je v sedmih letih odkar jo imava, poskrbela za toliko smeha, toliko lepih trenutkov, da mi nikoli ni bilo žal za tisto pot v zavetišče v Dramljah. Z nama gre kamorkoli, rada se pelje v avtu - spredaj, zadaj, kjerkoli, samo da se nekam zapeljemo. “

“Ima veliko različnih razpoloženj in smešno mi je, ko vsako od teh razpoloženj prepoznam - ko ima dan za lenarjenje in zjutraj noče s svojega prostora; ko je čisto naspidirana in se hoče igrat kot mladiček; ko je užaljena in meni, da se ji godi krivica; ko je prepričana v “svoj prav” on odločno bevska in me odriva s tačko; ko ve, da midva nekam odhajava in ona ne gre zraven in se iz obupa vedno tlači v potovalko; ko vneto razmišlja in naguba čelo; ko ji je res nerodno, ker ve, da je nekaj ušpičila…”

“Če/ko boste posvojili žival pa imejte v mislih samo to, da mora biti vaša ljubezen brezpogojna - v dobrem in slabem in za vedno.”

Sama verjetno ne bom nikoli vzela psa iz zavetišča. A zgolj zato, ker psov, ki so mi všeč in so primerni za moje želje tam ni. Na srečo. ;) Res si ne želim še več grdo zapuščenih in zaznamovanih hišnih ljubljenčkov. Sem pa že peljala poln avto odej, blazin in rjuh v Zonzani.

Ljudje znamo bit kruti…psi pa ne znajo nehati imeti radi. Bizarno, a ne?

Pasje zapovedi

Sun, 04 Apr 2010 23:25:06 +0200

…na Dunaju! ;)

Gozdne prigode

Sat, 11 Jul 2009 12:10:08 +0200

Sobotno jutro. Vse še spi. No, vsi še spijo! ;) Pa grem seveda športat sama. Na že dobro znani Anski vrh. Ravno se zaženem, mp3 bobni po sluhovodu. Dvignem pogled in pred menoj stoji ameriški pitbull terier; brez lastnika, brez ovratnice. Dva neumna pogleda. Moj in njegov. Pa sva šla: no dol in jaz gor. Pi naslednji klančini sem srečala parček, ki se je spravljal k “petelinjemu zajtrku”, čeprav bi ta dva na smrt bežala pred petelinom ;) Malo pod vrhom ga ponovno srečam. Zdaj sta pogleda drugačna. Njegov samozavesten, moj šokiran. Psov se ne bojim in moja prva misel ni bila - našel me je, da me napade! Ne moji misli sta bili: kako hudiča je bil lahko hitreje od mene tu ter ali je našel kakšno krajšo pot. Nisem vprašala na glas, ker mi itak ne bi odgovoril. Pa sva šla. On navzdol proti Petričku, jaz na vrh Anskega. V slovo sem mu rekla le, " še enkrat pa daš za pijačo!" Naglas. Da JE slišal. In seveda ga na poti navzdol nisem več srečala. Škrtica ;)

Dajte malo pazit na svoje pse

Fri, 29 May 2009 18:07:16 +0200

Moj najboljši prijatelj. Sreča na vrvici. Tisti, ki se vedno vrača. Tako poetično znamo označevat svoje ljubljenčke. Pa se do njih tudi tako vedemo? Ne vedno! Razumem, da socializiran in šolan pes kdaj ni na povodcu. Se igrivo lovi po travniku z drugim psom. Da se prosto sprehaja po dvorišču. Tudi to, da na odročni cesti teče ob lastniku na kolesu. Celo da na robu parka lovi žogico. Jasno, če je lastnik tak, da ima (kolikor je pri živali mogoče) popolne nadzor nad njim. Da mu je najvišja instanca razuma. Bog. Takrat razumem, da se pes giba brez povodca. Ne razumem pa lastnikov, ki imajo pse spuščene in prepuščene drugim! Ne moreš ob cesti spustiti “zaljubljenega” ali “mačke/ptice-lovečega” ali kronično neposlušnega psa. Čeprav smo vozniki obzirni in počakamo, je dovolj trenutek nepozornosti in ostaneš brez svojega naj frenda. In kriviš lahko samo SEBE! Ne morem reč, da sem zgleden primer tega, da je pes vedno na povodcu, zagotovo pa sem zanjo najvišji glas v uporniški glavi. En žvižg je dovolj, da se ustavi njen svet. Tako je naučena. In tako je prav, čeprav se mnogim zdi to kruto in nehumano ni. Psi so živali, ki potrebujejo kardelo in hierarhijo. In kadar človek ni na najvišjem položaju je pes. Od tu pa naslovnice: napadel, ugriznil, uničil, pobil,… pa pustimo to. Hotela sem vam povedati, da morda drugič…ob pol enajstih ponoči ne bom tako zbrana za volanom in v temi ne bom opazila vašega terierja, ki po neosvetljeni ulici hiti do psičke na drugi strani ceste. In se potem še ustavi pred mojim avtom, da moram prižgati vse štiri smernike, da jaz ne “fašem česa”.

Če je vaš štirinožec ljubeč, igriv, prijazen, ….a neposlušen. Dajte ga na povodec. So še veliko hujše stvari od tiste linije, ki dobesedno veže psa na lastnika! ;)

Bolje kot meni!

Tue, 03 Feb 2009 22:04:50 +0100

Januar. Opravek in kosilo v centru Celja. Čemerno vreme. In končno razlog za širok nasmešek! Na poti od parkirišča do centra mesta sem opazila zanimivo “česalnico” ali pa “frizerja”, kakor vam je ljubše.

In notri sta se sproščeno bohotila dva srednja pudlja. Dve pasji frizerki pa sta ju česali in fenirali. Nasmejala sem se do solz. Vem, da obstajajo pasji frizerji…ampak v Celju?!? Že res, da je v Celju kakih 5 trgovin z živalmi in hrano zanje (stara znanka Ara, Tukano center na novi lokaciji, še svež MiniZoo, pa Zootic in Mr.Pet v veleblagovnicah). Že to se mi zdi veliko. Sedaj pa sem na pičlih 100m šla mimo dveh frizerskih salonov za pse!

Sigurno jim nudjo tudi manikuro oz. pedikuro. Je videti, da gre celjskim kužkom bolje kot meni :P Ali pa zgolj nisem iz pravega legla ;)

Comments

detelj — 2009-02-10 21:51:36

Glede na to pa ,da je pet trgovin z živalmi in njih hrano in pozabla si še vse druge živilske trgovine katere imajo hrano,bi sklepal,da je to tržna niša,ki je donosna…verjetno:))

The M. — 2009-02-11 19:55:40

Seveda je tržna niša. Psi in otroci, za to nam nikoli ni škoda denarja :) Brez skrbi, nisem pozabila na stotine marketov, kjer se dobi pasja hrana, niti na veterinaje…ampak to jim je obrobna dejavnost. :)

Ko smo že pri psih....

Wed, 28 Jan 2009 22:10:42 +0100

Da, vsi jih imamo radi. Znajo biti naši najboljši prijatelji. Tisti, ki ne zamerijo, če se kdaj neprimerno obnašamo ali pozabimo njihov rojstni dan. Imajo nas radi čeprav smo večkrat odsotni, čeprav se nam ne ljubi igrat, čeprav imamo zelo slab dan. Priznajmo si: psi nas spravijo v dobro voljo, nam dvignejo duha in nas pripravijo do tega, da gremo ven v naravo. In vse kar želijo v zameno je…. v bistvu popolnoma nič. Nikoli jim ne bomo mogli povrniti vseh dobrih dejanj. Lahko pa se trudimo biti vsaj pol toliko dobri kot se njim zdi, da smo! [caption id=“attachment_368” align=“aligncenter” width=“240” caption=“Na sprehodu”][/caption] Špela in Mateja sta se opogumili in obiskali pse v zavetišču ter o tem pisali. Popestrili sta jim dan. Upam, da bo še kdo tako pogumen in bo naredil tako lepo gesto. Verjamem, da se je težko potem od psa posloviti vendar je vreden, da mu polepšamo vsaj kanček časa. Naredimo nekaj za naše pse!

Comments

Mateja — 2009-01-28 22:33:34

Psi so res pravi prijatelji in eni izmed najbolj srčnih živih bitij. Njihova iskrenost, zvestoba ter nesebičnost so vrline, ki jih ni mogoče spregledati. V zavetišče še vsekakor grem, kljub temu, da mi je potem tako hudo…še med pisanjem objave se solze niso mogle več skrivati. Tako je, ko gledaš v oči kužku, s katerimi ti pove več kot bi lahko človek sploh ubesedil. Sem pa zelo vesela, da si tudi ti napisala objavo na to temo ;). Lep pozdrav!

Spela — 2009-01-28 22:44:27

Super!